g. Rajšter, v zadnjem času je bilo veliko povedanega o poenotenju vizualne podobe
slovenskih športnikov v tujini. Kakšna je pri tem vloga Direktorata za šport RS
ter kakšno je Vaše osebno stališče glede izbire vodilnih barv, v katerih se naj
predstavljajo slovenski športniki?
Konsenz glede barv je bil sprejet, slovenski športniki se naj bi na uradnih
mednarodnih tekmovanjih predstavljali v modri, zeleni in beli barvi, določena
je tudi tipologija barv oz. barvna lestvica, a težava se pojavi v tem, da se
nekatere panožne zveze tega dogovora ne držijo. Predstavljanje je tudi precej
povezano z sloganom »I feel Slovenija«, kjer je v ospredju zelena barva. Na
ministrstvu ne moremo poseči direktno v uporabo samih barv, to je predvsem v
domeni Športne zveze Slovenija in Olimpijskega komiteja Slovenije.
V času gospodarske krize se slovenski
šport sooča s še večjim pomanjkanjem finančnih sredstev. Kako ste se na to
odzvali na Direktoratu za šport RS, ste morebiti športnim organizacijam poleg
finančne ponudili še kakšno drugo pomoč?
V letu 2009 smo na ministrstvu uspeli zagotoviti 20 odstotkov več sredstev
kot v letu 2008, medtem, ko smo znotraj teh sredstev za priprave na svetovna in
evropska prvenstva panožnim zvezam namenili celo 30% več sredstev. V zadnjem
letu smo predvsem izboljšali še pogoje za dokončanje izobrazbe vrhunskih
športnikov oz. izboljšali smo položaj športnika ob prehodu iz športne v
poklicno pot. Menim pa, da z javnimi sredstvi ni mogoče v celoti ublažiti te
ekonomske situacije, zato se bodo morale tudi športne organizacije korektno
odzvati na to nastalo situacijo. Problem se pojavlja tudi v previsokih
pričakovanjih športnih organizacij na področju zagotavljanja finančnih
sredstev, postavljale so si previsoke cilje, ki so za posledico v nadaljevanju
imeli različne dolgove. Potrebno je bolj načrtno in transparentno upravljati s
finančnimi viri, še posebej v času trenutne ekonomske situacije.
Kaj po Vašem mnenju poleg finančnih sredstev slovenski
šport trenutno najbolj potrebuje, pogreša?
Če se nam v zadnjih letih stanje na področju športne
infrastrukture za velike prireditve izboljšuje, to ne sme biti past, ne smemo
pozabiti na pogoje za široko dostopnost do športne infrastrukture, za široke
množice, da to infrastrukturo lahko uporabljajo in se športno udejstvujejo.
Veseli nas, da Ljubljana odpravlja moralni dolg, da bomo lahko prišli do novega
sodobnega stadiona in športne dvorane, v uporabo smo uspeli predati Pokljuko,
zelo resno smo se lotili tudi projekta Planica. Kar zadeva širše, pa bo
potrebno zavihati rokave pri ponovnem zagonu programov športa otrok in mladine.
Zavedamo se velikega pomena aktivnega ukvarjanja s športom za otroke, ki
prinaša zdrav način življenja, zato bomo v te projekte posegali tako s
finančnimi sredstvi kot tudi strokovnim znanjem. Po drugi strani pa to generira
neko široko bazo za izbor bodočih vrhunskih športnikov, ki bodo čez nekaj let
predstavljali in zastopali Slovenijo tudi na mednarodnih tekmovanjih. Velik
poudarek smo v zadnjem letu namenili tudi strokovnemu delu. Uspeli smo
zagotoviti, da so strokovna izobraževanja, usposabljanja za športne delavce
brezplačna.
|